Kratek rezime

Najprej, ni mi zal, da sem sel na to pot in mislim,  da je bila izbira lokacije (Ekvador) pravilna. Ljudje in narava…

Malo je bilo tudi naporno. V dveh mesecih sem naredil priblizno 6500 km z avtobusi, colni, motorji, avtomobili, konji, veliko sem pa tudi prepesacil. Priblizno eno tretjino casa sem bil na poti, eno tretjino na raznih farmah, vsega skupaj dva tedna v Quitu (malo zaradi raznih sestankov, malo pa tudi zaradi zdravstvenih problemckov), slab teden sem porabil za svoje ‘turisticne popadke’ (Pacifik, Chimborazo), sicer pa sem se turisticno obleganih krajev (ki jih ni malo) izogibal – malo tudi zaradi druzbe in cen, v glavnem pa zato, ker ne pridejo v postev za nas projekt.

Obiskal sem devet razlicnih farm, od katerih jih najmanj pet pride v postev, dve od njih samo cakata na nas prihod. Meni je zaenkrat najbolj zanimiva zadnja, ki sem jo obiskal in se na njej pridelujeta predvsem kava in sladkorni trs. Klima je prakticno idealna, 1400 m nadmorske visine, celo leto temperatura med 15 in 25 stopinj (poleti cez dan malo topleje), ni komarjev (in drugih ‘neprijetnih’ zivali), ni problemov s pitno vodo (farma ima tudi ribnike z ribami in pa dva bazena za kopanje). Lokacija je tudi zanimiva, osamljena vasica,  pa samo 100 km SZ od Quita. ‘Prostovoljci’ boste lahko vec zvedeli ‘v zivo’…

Mogoce bom se kaj napisal, ko se vrnem in pridem malo k sebi…

Chimborazo

Ja, niso me prinesli na konju ampak sem prisel pes (!!). 8 km ne prevec navkreber, ampak iz visine od 4000 m na 4800 m; porabil sem dobri dve uri, zadnja dva kilometra sem pocival ze skoraj vsakih 50 m (!!). Noc sem prebil v zavetiscu na temperaturi precej pod nulo, bilo mi je malo slabo pa malo me je bolela glava (oboje precej nenavadno zame). Ko sem zjutraj (po planu) hotel zlesti do naslednjega, zadnjega zavetisca (refugio), ki je 200 m visje, sem v trenutku, ko sem ocenil, da sem ze visje od Mont Blanca, prizgal cik, pa me je precej ‘zvilo’; tako, da sem se izpolnitvi tihe zelje, da bi pokadil enega tudi visje od 5000 m, moral odpovedati. V spodnjem zavetiscu so me poducili, da imam lazjo obliko visinske bolezni… res je, da se nisem prevec prilagajal na visino, saj sem bil dobrih 24 ur prej se skoraj na morju.
Zdi se mi, da je pri veliki visini problem, ce moras na njej ostati daljsi cas (dokler se ne navadis)…
Dol so me pa res ‘odnesli’ z avtom… zdi se mi, da sem bil zadet tudi od narave. Kasneje sem sedel ob cesti in cakal, iz katere strani bo prej prisel avtobus. Ce sem sedel na eni strani, sem gledal Chimborazo, obsijan s soncem, na nasprotni strani pa nekaj deset kilometrov planjave, porascene s paramom, po kateri so se podile vikunje (divje lame). Tisina je bila taka, da sem imel obcutek, da je nekdo ‘ugasnil zvok’. Moral sem naglas zalajati ‘la-la’ in preveriti svoj sluh…
Zdaj sem ze v Quitu in cakam, da bosta ekvadorski specialist in moj prevajalec Branko, ki nadomesca nasega konzula (na mestu sefa podjetja), uskladila svoje urnike.

Rio Muchacho

…no tudi Rio Muchacho ne zgleda cisto tako, kot bi se lahko sklepalo po njihovi internetni strani. Pred tem sem bil dober teden na obali, se prej pa nekaj dni na se eni drugi farmi. Nabralo se je ze toliko dogodkov, ljudi, situacij, da bom vtise verjetno lahko uredil sele doma…
Trenutno se pripravljam, da bom zlezel cim blizje vrha Chimboraza, potem me caka sestanek v Quitu z Ekvadorskim ‘ekspertom’, ki je pripravljen pomagati pri projektu in v zadnjem tednu obisk se dveh farm zahodno od Quita.

Vilcabamba

Evo me po malo daljsem casu… V Vilcabambi, na jugu Ekvadorja, prihajam k sebi po naporih. Na kratko, podrobnosti bi zahtevale prevec prostora… Prezivel sem noc v dzungli, sam, bos, prostovoljno – ali bolje – po svoji ‘krivdi’. Strupene kace (30 razlicnih vrst!) in pajki so se me usmilili, ne pa tudi insekti, ki so mi pustili par sto spominckov. Pot po Rio Napu v Iquitos pa je ‘padla v vodo’, saj bi moral cakati na coln vec kot deset dni…
Obiskal sem tudi dve tukajsnji farmi, na zalost pa nobena ne pride v postev za nas ‘pilotski’ projekt. Vilcabamba je gnezdo ‘progresivnih’ zahodnjakov, ki cakajo na bliznji propad civilizacije in racunajo, da bodo potem lahko tukaj, v idealnem podnebju, ziveli od svojih pridelkov. Vreme je res idealno, non-stop okoli 20 stopinj, so pa njihovi permakulturni napori cudno neuspesni in zicajo prihajajoce prostovoljce (teh ni prav veliko), da s sabo prinesejo tudi kaj zelenjave (!?)
Sem pa nasel zanimivo farmo blizu Puya (skoraj zraven Ondrejeve, ki v zivo zgleda precej drugace – slabse, kot na njegovi spletni strani www.ecuadorfarm.com), vendar moram se vzpostaviti stik z njenim nemskim lastnikom, ki ga trenutno ni v Ekvadorju.
Po prvi polovici ‘ekspedicije’ (naredil sem vec kot 4000 km po centralnem in vzhodnem delu) so moji obcutki glede Ekvadorja malo mesani. Pozitivna je lepota narave in njena raznolikost (po nekaj urah voznje z avtobusom se lahko znajdes v cisto drugem svetu), sprosceni in prijazni ljudje, ampak vse to sem nekako pricakoval. Moti pa me prisotnost mnozice turistov (nekaj ima zraven tudi moje pomanjkljivo znanje spanscine, ki mi otezuje iskanje bolj skritih predelov), dolar, kot placilno sredstvo in posledicno visje cene, kot sem jih pricakoval. Malo vse skupaj vpliva tudi na psiho domacinov, ki ze ‘trenirajo potrosnistvo’. Zanimivo je tudi, da uspejo iz zelo kvalitetnih in raznovrstnih sestavin, ki jih imajo na razpolago, pripraviti precej neuzitne in enolicne jedi. Pokazal sem jim par stvari, ko so me spustili k stedilniku – za zacetek, da riz na krozniku ni nujno bele barve in brez okusa. Bili so navduseni in sokirani…
Naslednja tezava je pitna voda, ki jo tezko najdes. Nesmiselno se mi zdi odhajati iz Evrope v divjino in potem piti vodo iz flase… na to bo treba se posebej paziti pri izbiri lokacije.
Moj naslednji cilj je obala, najprej Machala in potem navzgor proti severu, vsaj do Canoe in bliznje farme Rio Muchacho.

Pantoja

Ker sem se (spet) zgresil s Slovakom Ondrejem, sem sel iskat novo inspiracijo v dzunglo. Trenutno sem v Pantoji, nekaksni Perujski obmejni vojaski bazi, ki ji pripada tudi vas z cudnimi prepivalci in iskoriscam cudez, da imajo racunalnik in internet, ceprav najpocasnejsi na svetu. Sem sem prisel tudi cudezno, pripeljal me je s svojim colnom perujski ‘El comandante’, ki je prisel v ‘shoping’ na ekvadorsko stran, v Nuevo Rocafuerte in se zaletel vame ravno, ko sem barantal za prevoz v Peru.
Od Coce naprej je to mozno samo po reki. Zdaj je moj naslednji cilj Santa Clotilda in potem Iquitos. Tudi tam se ni cest, imajo pa avion, ki me lahko (poceni) pripelje do Tarapota, moje naslednje postaje. Ampak do tam je dalec…
Slikce odpadejo, ker je internet prepocasen. Drugace pa imamo okoli 37 stopinj in okoli 99% vlago… kaj pa vi?

Tungurahua

Ja, najprej sem hotel na obalo, potem pa sem zacel razmisljat o dzungli in me je  tja nekako bolj vleklo. Se pravi, iz Quita namesto na jugozahod, rajsi na jugovzhod. Dokoncna odlocitev je padla, ko me je zagrabil ‘hexensus’ u vrat. Tudi nameravani ‘afeitado’ pri moji frizerki je odpadel, ker bi bil zaradi stanja mojega vratu prevec bolec. Nakopal sem si ga na povraku iz El Milagra, ko sem opravil najzahtevnejsi vzpon v mojem zivljenju. Eno uro neprestanega matranja in take strmine, da sem se moral najprej prijemati za razne veje in korenine, da sem lahko tvegal naslednji korak navzgor. Bil je (jasno) tudi hud naliv in sem se bal zdrsa (daljsega) navzdol. Potem sem pa presvican, premocen (in ponosen!) sedel 3 ure na avtobusu zraven odprtega okna…

Spomnil sem se na Baños, kjer so precej znane toplice z zelo vroco vodo, ravno za moj vrat. Pa se ena od farm, ki jih hocem obiskati, je precej blizu (Ondrejeva).

Jasno sem pozabil na sporocilo, ki mi ga je Mare poslal pred kaksmimi 14 dnevi, o izbruhu vulkana Tungurahue (‘ognjeno zrelo’)… Evo, prav mi je, zakaj pa ne poslusam (gledam) porocil! Izkazalo se je, da se peljem naravnost pod ta vulkan. Pa se pot se je zavlekla za kaksno uro zaradi ciscenja pepela s ceste.

Iz avtobusa se je precej v redu videlo vulkan in dim, ki se vali iz njega, ampak se mi prizor ni zdel prevec razburljiv. Malo adrenalina sem zacutil sele, ko sem videl ljudi, ki stojijo na strehah svojih his (itak so vse ploscate), si grizejo prste in vsi gledajo v isto smer,  pa avtomobile, nabutane s kompletnimi familijami, ki se odpravljajo v nasprotno smer…

V glavnem, zdaj sem v Bañosu, spet imam srecno roko s hostlom, spanje z zajtrkom, svojo kopalnico in zastonj internetom – 7$, pir je po 1$ – 7,5  deci, hostal Transilvania, po katerem se razlega hebrejscina, tudi lastnik je od tam…pa pvsod dvojni napisi; cisti oddih od zahrbtnega Quita, ceprav tudi tam ze uspesno bojkotiram taksiste in skacem iz avtobusov  na trolejbuse.

Naredil sem nekaj fotk,  je pa bilo ob pol petih ze precej mracno (zaradi oblaka vulkanskega pepela). Mogoce se bo spustil navzdol in bo treba malo dihat skozi majico… ljudje zgledajo precej mirni (tisti, ki niso usli?) in moja najvecja skrb ta hip je, da se namocim v vodo, ki ima vsaj 50 stopinj!

Se par fotk: http://picasaweb.google.com/atasolata/Tungurahua#

…pa se par prizorov iz Bañosa: http://picasaweb.google.com/atasolata/Banos#

El Milagro

Ok, pot do tja  me je navdusila… dobre pol ur totalnega laufanja navzdol, nekaj casa slab meter siroka pot, pa na obeh straneh prepad (cudno, da me ni bilo nic strah), hudi razgledi, 2x cez preperel most preko deroce reke, pa pol metra visoka ograja…

Potem pa farma… hudo, neke vrste mali raj. V bistvu razsirjena soteska reke (tudi reka je del posestva), na najsirsem koncu siroka kaksnih 200+ m. Luis (oskrbnik) je zelo simpaticen, njegova zena Mercedes tudi.

Mislim, da lahko tam maximalno komot zivi kaksnih 7-8 ljudi… bom prilozil slike bajtic. Ne bit zbircni, to so moje prve fotke, potem pa mi je se baterij zmanjkalo, ker mi je en v Indijanca preoblecen, zahrbten Kitajc, prodal pokvarjene na stantu!

Zdaj imajo zimo, tako, kot pri nas. To pomeni, da na farmi raste, razen vse zive zelenjave, ta hip samo par vrst banan, ananasi, papaje, avokado, pomarance, limone, naranjillle (neki kislega). Menda je pa poleti (isti meseci, kot pri nas, vsega se veliko vec. Zdaj so temperature ponoci okoli 12, podnevi pa preko 20, ce je sonce, pa okoli 15, ce dezuje…

Zvecer sem ostal sam, zakuril ogenj in so me zaceli obhajati dvomi… v stilu, kaj se bo pa tukaj pocelo ob vecerih, pa totalno bogu za hrbtom, itd. Ko sem zaslisal lomastenje, sem zagrabil za poleno, z namenom, da drago prodam kozo v borbi s kaksnim leopardom,  pa je bila samo sosedova krava, ki je dobila napad radovednosti…

Naslednji dan je posijal soncek, skakljal sem naokrog in delal svoje prve fotke v lajfu… potem sem sel gledat v slovar, ce ima beseda ‘milagro’ kaksen pomen. In ga ima, napadel me je glasen smeh in to za kaksno minuto. Dojel sem, da je najmanj, kar se lahko pocne zvecer to, da se razmislja, kaj se je pocelo ob vecerih PREJ…

Opotekam se in omahujem pod ‘tezo’ svojih idej in prepricanj… in sele pod ‘tezo dokazov’ dojamem, da so pametnejse/a od mene… nothing comes easy to me! …heh

Popoldne sem imel krajsi dialog z Luisom… Tu quieres mis amigos aqui? Si, quiero. Gracias. In sva bila ‘zmenjena’.

Zgodilo se je se precej stvari, ampak me malo zapusca koncentracija…

Zdej pa drzite pesti, da ‘stenstam’ lastnico, Avstralko Anjo, pa se bomo lahko zacel iti ‘pilotski projekt’… mogoce ze poleti.

Spet v Quitu, jutri grem na konzulat pustit tam par  stvari, pojutrisnjem pa v Manto, na morje in na farmo Rio Muchacho…

Fotke: http://picasaweb.google.com/atasolata/ElMilagro#

Cotacachi

Dons sm meu prvi stik z totalno naravo, (sm biu kr mal ‘zadet’ od tega) na slepo sm se zapodu o Kotacachi, ker se mi koneksn ni javu na mejl. To je ena Japonka, ki posreduje, ce hoce kdo prit na farmo El Milagro. Vedu sm samo, da naj bi zivela u Kotacachiju. In sm uletu na glavo ke, u stilu: ‘vusko una senjora haponesa’…zacuda najdu enga fantka, ki je znou anglesk, me pelu do enih ljudi, ti so me poslal k drugim in en je vedu, kje Japonka stanuje… juhu!!!

Stanuje pa u totalni divjini, taxisti so me odjebal, sou sem pol kar pes in kmal sem jih razumu… grozn klanc pa nek cudn tlak iz ogromnih kamnov…

Uglavnem zvedu sem, da farma sameva, da je lastnica doma v Avstraliji, ker se je skregala s svojim ekvadorskim tipom, s katerim ma tut dva otroka, ne more pa dobit dovoljenja za bivanje v Ekvadorju, ker ni placala za farmo vec kot 25000$ (to je meja nad katero dobis neomejeno dovoljenje za bivanje)…! Bi ji blo pa zlo zou, ce bi sla farma u qrac, zdej dela na njej samo oskrbnik in moj bodoci mulovodec Luis, stanuje pa doma, pou ure jeze (na konju) stran.

Uglavnem v pondelk grem, najprej 2,5 ure z autobusom iz Otavala v Pucaro (bogu iza nogu) po makadamu, pol pa na farmo in bom tm sam(!!!) Luis mi bo pokazu, kako prezivet pa kksno malenkost prnesu. Rabm skornje pa pelerino, ker je glih dezevno obdobje tm… nima veze, komi cakam.

Ce mi bo stvar vsec, bom napisu en mejl Avstralki Anji (lastnici) in bova probala najt kksno resitev, ki bo ugodna za oba…akhemm. Se vam javim, ko pridem iz Pucare. (zadnji stavek je bil za Miho?…Miheta?…uglavnem, sori Miha, vec mi ni ratal.

Otavalo

Koncno sem pobegnu iz Quita. Slaba novica – nas konzulat se zapira, ker se bo konzul preselu v Slovenijo. Njegov naslednik (ampak samo na mestu sefa firme) mi je precej pomagu, med drugim sem na konzulatu lahko shranu par stvari, da jih ne vlacm sabo.

Otavalo je cist druga zgodba, spucan skor u nulo, verjetn zato, ker je turisticna Meka. Indijanci majo tam najvecji sejem u Ameriki, uglavnem tekstil pa volna. Sem ze mal pogledu, ker moram dopolnt garderobo, sabo sem vzeu cist mal. Za zacetek sem nabavu ene hude hlace za 5$, ker se mi ni dal prevec barantat… Majo pa res hude stvari, tut torbe, deke, itd., po smesnih cenah. Folk je, se posebej indijanci, totalno zrelaxiran, tko da lahko recem da se stvari izboljsujejo po mojih ‘planih’. Spanckam u eni hudi bajti, use les pa bambus, pa basta na sredini, pa viseca mreza, pa avokado mi bingla nad glavo (ja, na 2500m tm raste use zivo)… 7$ z zajtrkom, tut bols kot u Quitu.

Drgac mi je pa Otavalo na poti k prvi farmi na katero sem namenjen. Tja se bom zapodu v nedeljo (ker je v soboto glavni sejem). Ce pridem na farmo, se nekej casa, (se sam ne vem, kolk casa bom tm) ne bom mogu vec javljat, ker se gre najprej eno uro z busom  u vukojebino, pol pa se eno uro pes z mulovodcem…

Naslednjic bom probu pisat bolj slovnicno pravilno, da se Miha ne bo prevec jeziu.

Quito

Evo mene u Quitu. Prav je meu C. Bukowski, da so mesta narejena za ubijanje ljudi… tudi juznoameriska. Dim, smrad, sirotinja na vsakem koraku, otrcano, odrpano, ofucano (naj mi ljubitelji slovenscine odpustijo); umes jasno tudi par primerkov hude kolonialne arhitekture, za kontrast. Komej cakam, da spizdim na kmete, ampak moram najprej ujet konzulovo poverjenico, da me poveze z enim clovekom, ki je pripravljen pomagat pri projektu.

Mesto  je sestavljeno iz stotih Roznikov, Golovcev in Smarnih gor. Ko sem grizu v enega od klancev s cikom v gobcu in je avtobus, ki je peljal mimo mene pohodu gas, sem se za pol minute znajdu v oblaku crnega dima, ni se dal gledat, kaj sele dihat. Opazu sem, da nihce ne kadi na cesti (niti drugje). Malo verjetno zaradi tega, ker so cigarete drage;  indijanke jih prodajajo na cesti po komadih, redkokdaj kdo sramezljivo vzame kaksno;  malo pa mogoce tudi zato, ker je to na skoraj 3000m v smogu skoraj smrtno nevarno.

Indijanke so zgleda moja slabost. Takoj na letaliscu so se zgrnile okrog mene in rekle: ‘dinero pequeno de tu pais’ in mi molele ene peperminte. Ko sem zasteku, da hocjo euro kovance, sem jim takoj razmetu vse, blo je skor za 10€. Gledale so me v oci in to mi je vsec… Pol je bla ena starejsa, ki je sedela na travi v parku in prodajala cike po komadu, okrog nje je skakljala ena petletna puncka, skoz cebljala in pomagala pri biznisu… in razlozila tastari, da bi rad celo skatlo.  Stara je rekla stir dolarje; vedu sm, da je to drazje , kot v trafiki in pojamru: ‘es mucho’. ‘No es mucho’ je rekla in mi mirno pogledala v oci… takoj sm tosl ven potegnu.

Kaficev itak ni nikjer, sploh nobenih plejsov, kjer se zunej sedi, ceprav je vreme idealno za kej tazga. Tudi dihat se da, ce se odmaknes od cest, kjer vozjo avtobusi. Je pa miljon sumljivih temacnih lokalov, kjer prodajajo sumljivo hrano in pijaco; se zbiram pogum, da uletim v enga. Konc koncev je sele moj prvi dan.